Mistična Bermuda

20.1.2025

Naš Bošti ima nos za perspektivne luknje. Kako jih najde, je včasih kar zanimiva zgodba. Nekega decembrskega dne v izdihljajih leta 2024 se je z avtom odpravil preveriti stanje pri koči na Primožu, kjer smo načrtovali klubsko silvestrovanje. Zaradi sveže zapadlega snega ni prišel daleč in je obtičal na klancu pred Grofjo mizo. Ker se mu ni mudilo, je parkiral in se odločil za terensko akcijo. V neposredni bližini ceste je našel 3 dihalnike v trikotniku na razdalji vsega skupaj 10-20 metrov in še dodatnega ob vlaki na nasprotni strani ceste. Ker mu je v enega izmed njih skrivnostno »izginila« macola, se je kar ponujala prispodoba Bermudskega trikotnika in seveda je bilo potrebno preveriti to čudo.

Smo zapisali, da je vhod ob cesti.

Prvič smo se tja odpravili Bošti, Mitja in Petra 21. decembra v sklopu akcij pred klubskim silvestrovanjem. Odkopali smo vse tri vhode, iz katerih je močno in toplo pihalo. V zimskem času bi človek kar malo posedel pred luknjo in se grel. Prvega vhoda se je Bošti lotil že predhodno. Nekoliko smo ga še razširili, nato sva se Mitja in Petra po vrvi spustila nekaj metrov do dna, kjer sva sprva še razbijala in kopala, nato pa pri majhni luknjici, ki je bila sicer precej prepišna, obupala. V vmesnem času je Bošti preveril sosednji vhod, ki prav tako ni obetal hitrega preboja. Na srečo smo imeli tri luknje in pravijo, da v tretje gre rado. Bošti je naznanil, da kamen tu pada dlje, zato smo polni elana zavihali rokave. Z vso predanostjo je rinil z glavo skozi odprtino in praktično lebdel v zraku, da nam je utrl pot v vhodno brezno. Ko je bilo naposled dovolj prostora za celega človeka, smo pričeli z opremljanjem in se spustili prvih 15 metrov do razcepa. Na podlagi metanja kamna smo za bolj perspektivni krak označili levega in se spustili še nadaljnjih 30 metrov. Tam sta ponovno dve luknji v dnu obetali, vendar je bila ena precej naložena s podornimi bloki in majavimi kamni, v drugi pa bi bilo sredi blata potrebno širjenje. Čas se nam je v pričakovanju silvestrskega druženja že iztekal, zato smo samo še pomerili jamo in se odpravili ven.

Dobra volja pred vstopom ekipe v jamo.

Včasih se prostori pa le odprejo.

V levem kraku.

Raziskovanje smo nadaljevali 29. decembra 2024. Tokrat smo se podali v desni krak, kjer smo našli lepo zasigano dvoranico, nato pa se je jama nadaljevala skozi majhno okno v ogromno podorno dvorano. Med balvani smo si utrli pot do novih vertikalnih predelov, vse dokler nam ni zmanjkalo vrvi. V podobni sestavi (z dodatkom Urbija) smo se v jamo, ki je v vmesnem času dobila ime Bermuda, vrnili v prvih dneh novega leta. Takrat smo malo preopremili, pogledali v nekaj oken, kjer so se odmevi skrivnostno pojavljali na nepričakovanih koncih, in se ustavili na neznani globini v kamrici z balvanom. Pod balvanom je kamen sicer dalje padal, vendar so se nam ob poskusu preboja tla pod nogami preveč zamajala, da bi bilo varno nadaljevati v to smer. Več sreče je obetalo okence nad balvanom, kjer smo se v kung fu pozah prebijali naprej. Prehodno je bilo v zraku nekaj slabe volje, ker so nam v Bermudskem trikotniku tokrat neznano kje izginili pripomočki za opremljanje, katerih pa na koncu niti nismo potrebovali.

Mič na delovišču.

Zasigana sobica na četrti akciji.

Letošnja zima nam je postregla z nekaj snega, vendar ker se nekateri namesto zimskih radosti raje odpravimo v tople južne kraje, smo sklicali novo akcijo v Bermudi. Poleg misterioznih izginotij in prikazovanj novih potencialnih vhodov in prehodov so se pričeli spreminjati tudi naši opisi prostorov in možnih nadaljevanj, ocenjena globina jame pa je variirala med -60 in -200 m. Na klubskem sestanku je tako padla odločitev: Bermudi je treba priti do dna, končno pomeriti globino in izrisati njene raziskane dele. Dne 12. januarja 2025 smo se zbrali in pripeljali (nekateri pa še malo pririnili) avtomobile do vhoda, kjer sta si delovišče z namenom dodatnega širjenja postavila Bošti in Urbi. Nato sta preopremila vhodno brezno in preostanek vrvi prinesla na dno, kjer sta cel dan garala Mitja in Klemen. Uspešno sta prebila prehod iz kamrice z balvanom in poglobila dno za dodatnih 30 metrov. Anže in Petra sva se lotila merjena, Bermuda je končno pričela dobivati obliko, globina pa na trenutnem dnu znaša (za čurkarje - kot nam včasih kdo ljubkovalno pravi - impresivnih) 150 m globine.

V veliki dvorani.

Klemen proti dnu.

Plezanje iz velike dvorane.

Zgodba še ni končana, saj poleg znotrajbermudskih odprtih vprašajev tudi na površju širšega trikotnika Grofje mize nove in nove predihane luknje kličejo in vabijo Boštija vsakič, ko pride na teren. Izgleda, da nam idej za akcije oziroma dela že samo na tem območju še nekaj časa ne bo zmanjkalo. In če je bila Boštijeva macola ključ, ki je odklenil toliko vrat v domnevni bermudski sistem, naj kar ostane še nekaj časa zakopana.

Trenutni načrt jame.

Petra Glinšek