Kotel [2]

16.9.2015

Kotel je prvi, torej najvišje ležeči, izvir Sušice pod Dobindolom, s katerim se okoli 10 kilometrov dolga dolina Sušice s tukajšnjim zatrepom zaključuje. Večino leta je suh, saj vode pot na površje najprej poiščejo v nižje ležečih izvirih Zelenec, Fajfar in Rupe ter tudi v številnih obrežnih bruhalnikih. Dobrih pet metrov široka izvirna kadunja je kotlaste oblike, kar lepo pojasni njegovo ime. Danes 120 m dolga jama je bila registrirana leta 1988, ko smo jamarji v skalnem podoru odprli vhod v dotlej neznano podzemlje, kar je pravzaprav redka jamarska priložnost. Vhodni erozijsko oblikovani rov pripelje do krajše vertikale, po kateri se spustimo v spodnje etaže. Ta del vodoravne galerije je običajno potopljen, zato smo ob prvem raziskovanju tu odnehali …

Priprave na robu izvirne kotanje Kotla. Foto Damijan Šinigoj.

Oktober 2011 je bil zaznamovan z dolgotrajno sušo in zahvaljujoč jamarski žilici Srečka Vidica smo vedenje o Kotlu precej razširili. Voda je 6. oktobra 2011 tako upadla, da je na dnu vertikale pot lahko nadaljeval po manjšem labirintu kopnih rovov. Slednji se stekajo proti dnu, ki ga zaliva sifonsko jezero. Po opravljenih meritvah je Srečko izračunal, da je jezersko dno na globini 21 m. Novo odkritje smo takrat opisali v jamarski novički.

Šini v vhodnem erozijskem rovu. Foto Marko Pršina.

Občina Dolenjske Toplice, kamor spada pretežni del doline Sušice, se je pred 5 leti odločila, da bo podprla velik založniški projekt – izdajo monografije. Med 21 prispevki smo njeni snovalci prostor namenili tudi prispevku Potok Sušica s kraškimi in termalnimi izviri, ki ga je napisal poznavalec, domačin in jamar Andrej Hudoklin. V njem seveda opisuje tudi Kotel … Nedavno Srečkovo odkritje je bilo odličen povod za fotografsko akcijo, na kateri smo želeli narediti vsaj en posnetek podzemlja Sušice, ki bi bil primeren za objavo v monografiji. Za ponovni obisk jame smo zato izbrali konec dalj časa trajajočega sušnega obdobja – tik pred napovedano vremensko fronto. Mojemu vabilu za obisk »jamskega studia« sta se 19. avgusta 2013 z veseljem odzvala Srečko in Šini. Prvi je jamo opremil, drugi pa je uslišal moje prošnje, naj bo pri transportu fotografske opreme čimbolj nežen. Glede na to, da smo v galeriji tacali po začasno »suhem« rovu, sem bil vsaj jaz nekoliko hendikepiran – v domači garaži so namreč ostali moji škornji, tako da sem blataril kar v teniskah. Moje počutje je vsaj nekoliko mehčal Šinijev telefon, iz katerega je rolal glasbo.

Marko v opranem kombinezonu, a brez škornjev. Foto Damijan Šinigoj.

Srečko v novoodkritih delih v spodnji etaži. Foto Damijan Šinigoj.

Na mestu, kjer se je v tokrat plitvo kotanjo ujela voda, ni bilo prav veliko manevrskega prostora. No, kljub temu smo naredili nekaj fotografij. Na naše veliko presenečenje je bilo vode na najglobljem delu dna le še za kakšnega pol metra. Zato tudi jezero ni bilo naš osrednji motiv. Se pa da iz zlizanih sten in gladkih balvanov jasno razbrati, da gre za prostor v jami, kjer ob velikem deževju ni šale. Sicer pa je svoj pogled na akcijo zapisal tudi Šini na svojem blogu.

Nov načrt, sestavljen iz Andrejevega in Srečkovega dela.

Rezultat fotografske akcije - Srečko med balvani na dnu Kotla. Foto Marko Pršina.

Iz jame smo v poletno sparino priplezali zadovoljni – posneta fotografija je edina, ki v monografiji Dolenjske Toplice v odsevu časa predstavlja podzemski svet. Ob njej smo objavili tudi združen in poenoten jamski načrt. Zaključna Srečkova ocena pa je bila, da je bila vodna gladina ob našem zadnjem obisku še za kakšen meter nižja od tiste iz »rekordnega« oktobra 2011.

Švicali: Srečko Vidic, Damijan Šinigoj – Šini in Marko Pršina.