Cvingerska jama - dokumentiranje

11.7.2016

Dvestopetinšestdeset metrov visoki hrib zahodno od Dolenjskih Toplic ni kar tako, saj premore tri jame: Rudolfovo brezno na Cvingerju, kat. št. 5591; Brezno pri obzidju na Cvingerju, kat. št. 5838 in za nas še posebno zanimivo Cvingersko jamo, kat. št. 5159. Kot bomo videli v nadaljevanju, ima ta po uradnih podatkih 6 m globoka in 10 m dolga jama nadvse pestro zgodovino. V jamarski kataster jo je julija 1982 vpisal Andrej Hudoklin, ki je ob pomoči bratov Roberta in Zdravka Bučarja poskrbel za njen prvi uradni opis in načrt. Gre za obdobje reaktivacije novomeškega jamarskega kluba, ki jo je spodbudilo takratno močno jamarsko jedro iz Dolenjskih Toplic. Zato ne preseneča, da so bile cvingerske jame nad topliško osnovno šolo med prvimi, ki so jih raziskali. Celoten načrt je na ogled tukaj.

Izrez iz Hudoklinovega načrta iz leta 1982.

In kaj je tako zanimivega pri Cvingerski jami? To, da leži skoraj na sredi prazgodovinske naselbine (gradišča), ki poselitveno sega v čas pozne bronaste dobe (10. in 9. stol. p. n. š.) pa vse do mlajšehalštatskega obdobja (5. in 4. stol. p. n. š.) z verjetnimi vmesnimi poselitvenimi prekinitvami. V literaturi je jamo omenjal že Pavel Zhuber v svoji knjižici o "zdravišču" Toplice na Kranjskem, kjer je zapisal, da je to nad 20 m globoka navpična jama in da je povezana z drugimi votlinami. Njen prvi načrt je verjetno prispeval Alfons Müllner, ki je leta 1909 izdal obsežno knjigo o zgodovini železa (Geschichte des Eisens), vendar globine jame iz priložnostne skice ni mogoče ugotoviti (stran 71). Njena prava globina je za jamarje še dandanes uganka!

Prvi, čeprav skromen načrt Cvingerske jame iz leta 1909.

Jama torej predstavlja velik arheološki potencial, zato ni čudno, da je pritegnila tudi pozornost arheologov takratnega Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Novo mesto, ki so konec osemdesetih let prejšnjega stoletja na Cvingerju opravljali arheološke raziskave. V jamarskih zapisnikih prevladujejo ocene, da je brezno zasuto, zato je bilo več poskusov, da bi domnevni čep iz kamenja in zemljine odstranili. Tega smo avgusta 1986 družno odstranjevali jamarji in priložnostni delavci na izkopavanjih, ki so potekala v tistem času. Jamo smo poglobili za okoli dva metra, prehod v morebitno nadaljevanje ali dostop do arheoloških plasti pa je ostal neznanka. Z deli smo nadaljevali še v avgustu 1987. Skupna količina ročno izvlečenega materiala je bila okoli 8 m3, kopanje v dno brez sprotnega odstranjevanja materiala pa smo zaradi (ne)varnosti nato prekinili.

Delo v jami je nato zastalo za točno tri desetletja. Letos pa smo jamarji JKNM dobili pobudo arheologov iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Centra za preventivno arheologijo ob sodelovanju Oddelka za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (mednarodni projekt ENTRANS), da bi z deli nadaljevali. Študentje arheologije imajo namreč v poletnem času obvezno prakso in v sklopu njihovih raziskav bi bilo možno opuščeno delo zopet nadaljevati. Ker gre vendarle za občutljiv in dragocen jamski prostor, smo se v klubu odločili, da jamo pred predvidenimi novimi posegi ponovno dokumentiramo. Tomaž Grdin je njeno prostornino ponovno izmeril z laserskim daljinomerom in meritve strnil v 3D model, ki je zares vreden ogleda.

Tomaž med fotografiranjem.

S piscem tega prispevka sta nato jamo še fotografirala na način, da se fotografije med sabo prekrivajo. Sodobna fotografska in predvsem napredna programska oprema nam po novem omogoča, da jamo in njeno obliko lahko doživimo kar pred zaslonom domačega računalnika ali pametnega telefona. Nastal je nadvse prepričljiv fotografski model v treh dimenzijah - na ogled s klikom tukaj in tukaj. Kako je jama izgledala pred novo akcijo čiščenja, pa si lahko ogledamo spodaj.