Cvingerska jama - čiščenje

12.7.2016

Cvingerska jama, ki jo poznamo tudi pod imenom Keltska jama, leži sredi znanega železnodobnega gradišča na Cvingerju, hribu v trikotniku med Selami pri Dolenjskih Toplicah, Meniško vasjo in Dolenjskimi Toplicami. Na gradišču samem, območju pridobivanja in predelave železa ter pripadajočih gomilah je bilo v dobrem stoletju opravljenih kar nekaj raziskav. Bogate najdbe, med katerimi izstopata dve bronasti situli, so shranjene pretežno v Prirodoslovnem muzeju na Dunaju. Ker je bil Cvinger obljuden v času od pozne bronaste dobe (10. in 9. stol. p. n. š.) pa vse do mlajšehalštatskega obdobja (5. in 4. stol. p. n. š.) z verjetnimi vmesnimi poselitvenimi prekinitvami, je zelo verjetno, da so v jamo slučajno ali namerno padli predmeti, ki bi bili za osvetlitev življenja in dela takratnih prebivalcev strokovnjakom nadvse dragoceni. Z arheološkimi raziskavami pa bi dobili tudi odgovor, ali je jama služila še kakšnemu drugemu, morda celo obrednemu, namenu. Letos spomladi smo v klubu s strani arheologov prejeli pobudo, da bi nadaljevali s čiščenjem jame oziroma bolje rečeno nasipnega stožca pod jamskim vhodom, ki smo ga jamarji pod budnim očesom arheologov že izvajali pred tridesetimi leti. Zgodovino raziskav smo na kratko povzeli v naši prejšnji jamarski novici. Niti na misel nam ni prišlo, da bi tudi tokrat jamo čistili ročno, zato je bilo treba domisliti nov način dvigovanja kamenja in zemljine. Ker je območje jame za težko gradbeno mehanizacijo nedostopno, smo se odločili, da bomo sekundarni material dvigovali s pomočjo električnega vitla, vpetega na jeklenico nad jamo ...

Akcija, pri kateri je materialno in z delovno silo dejavno sodelovala tudi občina Dolenjske Toplice, se je pravzaprav začela s čiščenjem okolice jame ter dostopa do nje - občinski javni delavci so sprva pokosili in požagali robidovje in drugo podrast ter odstranili nekaj grmovja. Tako se je bolje pokazala gomila kamenja, ki smo ga iz jame ročno izvlekli pred desetletji. Le-tega je z malim bagrom odstranil pooblaščeni strojnik - naložila sta štiri traktorske prikolice, kar pomeni, da sta na primerno deponijo odpeljala 8 m3 materiala. 

Stari kup kamenja iz let 1986 in 1987 (v ozadju) smo še pred akcijo pospravili.

Sledil je ogled "delovišča" ter iskanje najprimernejšega mesta (dreves) za namestitev jeklene nosilne vrvi. To in še mnoga druga opravila smo izpeljali na pripravljalni akciji v petek, 8. julija 2016. S pripravo žičnice ter namestitvijo vseh vrvi in drugih potrebnih pripomočkov smo imeli štirje jamarji za štiri ure dela. Sočasno smo neposredno okolico jame in vhod vanjo še očistili nevarnega kamenja. Zvečer smo že opravili testni dvig in ker je vse delovalo po naših zamislih, smo Cvinger zapustili nadvse zadovoljni.

Postavljanje jeklenice za žičnico z električnim vitlom.

Marko montira vitel, Tomaž mu asistira..

V soboto, 9. julija 2016, je na delovno-raziskovalno akcijo prišlo šest jamarjev in pol ure po prihodu smo že opravili prvi dvig v posebej za to akcijo pripravljenih dveh plastičnih sodih. Začetna razporeditev delavcev je nato obveljala ves dan: dva sta v jami kopala in nalagala v sode, eden je rokoval z vitlom (dviganje, odmik do deponije, spust nazaj v jamo), pomagal mu je odmikalec vitla. Dva jamarja pa sta bila zaposlena s praznjenjem soda. Ozko grlo smo bili tisti štirje na površini, kajti kopači v jami so bili tako pridni, da je bil ob povratku praznega soda v jamo nov in napolnjen sod že na voljo.

Sekvenca 1: dvig materiala iz jame.

Sekvenca 2: med jamo in zunanjostjo.

Sekvenca 3: prijem soda ...

Sekvenca 4: ... in "odvoz" materiala na deponijo.

Kopači v jami so se menjali vsaki dve uri, delali pa smo brez prekinitev, tekoče in hitro, tako da se je že pred enajsto uro vitel pregrel in samodejno ustavil. Čakalni čas smo zapolnil s počitkom, želodce pa s sendviči in pijačo.

Tomaž na delovnem mestu "odmikalec vitla".

Debelejše kamne smo dvigovali neposredno, ker preprosto niso šli v sod.

"Odvoz" materiala na bližnjo deponijo.

Ko se je tudi vitel spočil, smo kot švicarska ura delovali v ustaljenem ritmu in kup izvlečenega materiala se je opazno večal. Vodja raziskave, doc. dr. Matija Črešnar, univ. dipl. arheolog, je pregledoval zemljino, vendar do zgodnjega popoldanskega časa razen nekaj kovinskih predmetov, domnevno ostanka detonatorja, enega šrapnela, koščka keramike in še nekaj drobnih recentnih najdb ni našel. Naročnik raziskave je bil namreč Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Center za preventivno arheologijo ob sodelovanju z Oddelkom za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (mednarodni projekt ENTRANS). Matija se je občasno spustil tudi v jamo, kjer je opravil arheološki nadzor, vendar tudi "in situ" ni bil prav uspešen. Zunaj je delo "šibalo sto na uro", dokler ni tik pred kosilom električni vitel še drugič odpovedal poslušnost. No, enkrat vmes je pa električar Miha le pogruntal, da če vitlov vtič vtakneš nazaj v vtičnico, potem le-ta spet nemoteno dela. Ostali, ki se tega nismo domislili, smo upali vsaj na kakšno kratko pavzo. Absolutno brez pavze pa je ob robu delovišča deloval električni generator, ki je potem, ko je dobil svojo ogljično pijačo, vedno vžgal na prvi poteg. Kar malce presenetljivo za napravo kitajskega porekla.

Matija Črešnar med arheološkim nadzorom v jami.

Po obilno zaužitem kosilu so arheologi še naprej pregledovali material, jamarji pa smo v nezmanjšanem tempu segrevali vitel do pete popoldanske ure. Sledil je kolektivni ogled jame, ki smo jo poglobili za okoli dva metra. Pregledali smo še možna nadaljevanja ter fotografirali stanja po zadnjem dvigu materiala. Morda ni odveč zapisati, da je bila zadnji dve uri kopanja zemljina zelo mokra, pacasta in med kamenjem že dodobra uležana, kar kaže na to, da tamkaj le ni zgolj nekaj desetletij ... Težko je reči, ampak nekako domnevamo, da smo plasti iz časa po drugi svetovni vojni, že izvlekli. Tuhtanje na dnu nam ni dosti pomagalo. Materiala je preprosto še preveč, da bi recimo prišli do kakšne police iz matične kamnine ali da bi vsaj en del jame na dnu počistili vsega recentnega materiala. Ob jamskih stenah pa je dobro vidnih nekaj odprtin, ki kažejo na to, da se jama poševno nadaljuje v globino. Dobra novica pa je to, da se prostor z vsakim novim globinskim metrom oži, s čimer se manjša tudi prostornina sekundarnega materiala. 

Delavska ekipa pred jamskim vhodom po zaključku akcije. Manjka Andrej Gašperič, Marko je fotografiral.

Z jamarskega vidika ocenjujemo, da je dobro pripravljena akcija odlično uspela, saj smo izpolnili cilj, da v enem dnevu izvlečemo okoli 10 m3 materiala. Žal ga je v jami še vedno toliko, da na zastavljena vprašanja v tem trenutku ne dobimo zadovoljivih odgovorov. Pričakovanja arheologov najbrž tudi niso izpolnjena, saj opravljeno delo zaenkrat ni dalo tako želenih rezultatov. Oboji se zavedamo, da so želje eno, dejstva pa drugo. Treba bo še kopati, saj smo jamarji že neštetokrat dokazali, da se vztrajnost še kako izplača. Če želimo zadevi oz. Cvingerski jami priti (dobesedno) do dna, bomo pač morali začeto delo nadaljevati. Volje nam očitno ne primanjkuje.

In še rezultat akcije: primerno velik kup kamenja in zemljine.

Raziskovalni pomočniki smo bili: Črt Bučar, Andrej Gašperič, Tomaž Grdin, Andrej Jaklič, Uroš Mervič, Mihael Rukše, Anton Tramte in koordinator Marko Pršina. Za uspešno akcijo je veliko dobrega storil tudi predsednik Zdravko Bučar, ki pa je v času akcije že užival zaslužen dopust.

Fotografije Matija Črešnar, Mihael Rukše in Marko Pršina.

Nadaljevanje zgodbe lahko preberete tukaj.

Marko Pršina